Iz Sežane smo se peljali z avtobusom in že na njem za lepo vzdušje poskrbeli s petjem. Sprehodili smo se do župnišča (t.j. naše začasno prebivališče) ter slovesno dvignili slovensko in skavtsko zastavo. Po dvigu smo pobrali svoje stvari in po vodih odšli v hišo. Tam smo se sezuli in iskali ščipalke, na katerih sta bili zapisani naše ime ter skupina, kateri pripadamo. Pojedli smo večerjo in sledil je zabavni večer, kjer smo se šli različne igre. Po njem smo se pripravili na spanje in okrog 11.00 tudi zaspali, ob 1.00 pa so nas voditelji zbudili in nam povedali, da je Faraon izginil. Šli smo ga iskat in po skupinah s pobiranjem koščkov slike sledili sledem v globokem snegu. Faraona smo našli in pri njem ob pripovedovanju svojih sanj sestavili sliko. Ko smo jo sestavili, je ta prikazovala Faraonove sanje o suhih in debelih kravah. Kuhar nas je prišel iskat in skupaj smo odšli proti našim toplim in mehkim posteljam. V hiši smo se preoblekli v suha oblačila in še enkrat šli spat.
Zjutraj so nas zbudili in IV smo takoj izrazili željo po svoji sobi. Po zajtrku je četa odšla v veliko sobo in imela pogovor o apostolih, volčiči pa so pekli mafine in šli na sneg (mi smo se sankali po pogovoru). Ko smo prišli v župnišče, je sledilo kosilo. Po kosilu smo se IV razdelili po vodih in vsak je dobil zemljevid, na katerem je bila narisana pot. Vsak je moral po začrtani poti in nazaj prinesti po 5 zakladov, volčiči pa so se medtem igrali in pomagali župniku spraviti drva. Vsi smo se zbrali in čez približno pol ure imeli boj s Sumerci. Kot se spodobi, smo jih premagali, a oni so hoteli še in ravno ko smo zmagali, je začelo snežiti. Premagali smo jih lahko samo tako, da smo jih zrušili na tla. Po končanem boju so se Sumerci odločili, da se naučijo slovensko. Razdelili smo se v skupine in jih naučili lepih slovenskih besed. Povabili smo jih na čaj in v tem času so znali že tekoče slovensko. Za tem smo imeli večerjo in čas, da razmislimo o igrah za zabavni večer. Po zabavnem večeru so se voditelji odločili, da dobi četa svojo sobo. Vsi veseli smo se odpravili spat in prestali mirno noč.
Naslednje jutro smo bili zelo utrujeni, a smo vseeno vstali. Po zajtrku smo se ukrojili ter se zbrali zunaj za odhod k sveti maši. Po maši smo se nekaj časa igrali in spakirali svoje stvari, temu je sledilo kosilo. Ko smo zaključili z molitvijo po kosilu, so nekateri starši že prišli, a smo jim povedali, da bodo morali še malo počakati. Vzeli smo vse svoje stvari in odšli ven. Zunaj je sledil spust zastave. Zastavo sva spustila dva, ki sva se v tem vikendu najbolj izkazala. Po spustu zastave smo vsi stekli v toplo zavetje k svojim staršem, s katerimi smo odšli domov. To zimovanje je bilo najboljše, čeprav smo imeli skoraj vse stvari mokre. Prav je, da smo šli na sneg, ker ga tukaj na Krasu ni skoraj nič.
Katarina Žvab
Za več slik klikni name