V soboto popoldne smo se s težkim srcem poslovile od naših domačih, saj smo se odpravile na naš prvi potovalni tabor, za katerega nismo pričakovale, da ga bomo preživele. Z vlakom smo se odpeljale do vasi Plave, kjer se je začela naša hoja. Do večera smo iskale prenočišče in ga končno našle v župnišču v Desklah.
Naslednji dan smo se po nesladkani turški kavi (drugič vzamemo kofetjero in cukr) odpravile novim dogodivščinam naproti, za začetek k maši v bližnji vasi. Pot smo nadaljevale do plaže v Kanalu, kjer smo z uporabo plinske bombolce skoraj povzročile požar. Po obvladovanju situacije smo si zbistrile glavo s skokom v prijetno hladno Sočo. Okrog dveh popoldne nas je zmotilo rosenje, a je bila vsa panika zaman, saj je kmalu spet posijalo sonce. S plaže smo se odpravile na kavo/sladoled/tortico za Najin 17. rojstni dan. Bilo je slastno. Tamkajšnji WC je bil zelo čist, priskrbele smo si tudi 15 g cukra. Ko smo se najedle, smo se odpravile v Pečno, kjer so nas že pričakovali. Samo za nas so pokosili parcelo za bivak. Njegova cerada je ponoči slavnostno plapolala v vetru in širši okolici glasno naznanjala našo prisotnost.
V ponedeljek smo dopoldne pomagali družini, ki nas je gostila. Izdelovale smo šopke iz sivke in celo Monika je po začetnih težavah naredila nekaj ličnih šopkov in lep dišeč srček. Helena je izgubila živce, Lucija in Tjaša pa se nista drznili preizkusiti v tem. Naše požrtvovalno delo so nagradili z veliko porcijo čevapov in župe. Po kosilu je Helena odkrila svoj skriti talent, ki ga bomo s pridom izkoristili na naslednjem taboru - lokostrelstvo. Za tem se je naše število zreduciralo že na pet. Naša naslednja destinacija je bila graščina sredi ničesar, kjer nas je družina prijazno sprejela. Pri postavljanju bivaka smo morale biti malo bolj iznajdljive, a nam je uspelo. Dobile smo tudi domače klobase in WC.
Torkovo jutro je bilo ledeno in z drhtečimi rokami smo rezale domače klobase, ki so bile odlične. Pot nas je vodila do Mosta na Soči, kjer smo se posladkale s sladoledom in hiško ob plaži spremenile v cigansko naselje. V Soči smo se umile s sodo ter si skuhale izgubljene in ponovno najdene torteline. Po počitku smo pohitele do tolminske avtobusne postaje. Na poti do tja smo bile zelo vesele pip z vodo v bodočem metal campu. V iskanju boljše prihodnosti nas je v Tolminu zapustila še Naja, nas pa so v Kobaridu pričakali prijazna gospa, kuža Piki, krdelo mačk, pujsi in krave. Postavile smo si veličasten bivak vseh bivakov med koprivami. Gospa nam je z nasveti poskušala pomagati na vsakem koraku. Večerji je sledila globinska masaža musculus trapeziusov, ki smo jo že dodobra izpopolnile. Kmalu bomo odprle profesionalni masažni salon.
Zjutraj je kuža Piki Monikin rucah označil za svojega in tako izrazil svojo naklonjenost. Po kavi z domačim mlekom smo se šle turistke in si ogledale kostnico, arheološke ostanke in slap Kozjak, za katerega so nam zaračunali oderuško ceno. Vseeno smo zadovoljne z ogledom. Samo še dve vožnji z avtobusom, postanek za večerjo, vožnja z vlakom in bile smo doma. Za prvi tabor ni bilo tako slabo. :-)
#klobase4life
Domoljubna bouha
Za ogled slik klikni name