V Ljubljani smo čakanje na vlak proti Mariboru izkoristili za ogled doma 2 v Rožni dolini s pitjem cedevite in pogovor v parku z malico. Malo smo pozabili na čas in zato pohiteli na vlak, ki nam ga je na koncu le uspelo ujeti. Na njem nas je pričakal že ves sestradan fantič Karlo, zato ga Andrej ni želel spoditi s s stola in je raje odšel po sirove štručke z milansko salamo k Juliji in Janezu v drugi vagon. V Mariboru smo se sprehodili po Lentu z najstarejšo trto na svetu in pot nadaljevali do Spodnje Kungote. Tam smo srečali prijaznega duhovnika, ki nam je dovolil postavit bivak na travniku ob cerkvici svete Kunigunde. Zakurili smo ogenj, spekli kruh in skuhali krompir ter z malomarnim cvrtjem čevapčičev označili stopnišče stranskega vhoda v cerkev. Po večerji smo zlezli v spalne vreče in ob družbi komarjev skušali zaspati.
Zjutraj smo se ukrojili, odšli k sveti maši in se po njej odpravili proti Špičniku. Na pol poti smo se ustavili ob cerkvici v Zgornji Kungoti in si skuhali kosilo, ki ga je polepšal sladoled tistega duhovnika, ki nam je prejšnji dan dovolil prenočiti ob cerkvici. Pot smo nadaljevali s prijetnimi pogovori in petjem ter s tem pozabili na žgoče sonce. Sprehodili smo se do Avstrije in s pomočjo domačinov še pred mrakom našli znamenito cesto med trtami v obliki srca. Naš glavni cilj je bil tako dosežen in počasi smo se lahk
o odpravili nazaj proti Mariboru. Začelo je bliskati in grmeti, zato smo prosili domačina za dovoljenje, da si lahko postavimo bivak na kakšni izmed njegovih parcel, in ta nam je prošnjo prijazno odobril. Še preden smo sploh prišli do ponujene parcele, je začelo deževati. V bližini smo zagledali mamljiv kozolec, pod katerim je bilo veliko prostora. Tudi lastniki te parcele so nam dovolili prenočitev pri njih. Zaradi utrujenosti je prišlo do manjšega spora glede peke kruha in postavljanja bivaka s pravico veta, kar se je na koncu izkazalo za hec. Po fižolovki in telefonskih klicih smo na suhem pod kozolcem končno zaspali.
Zbudili smo se v novo jutro in prisluhnili zgodbi o vodenju svojega kanuja. Po lepi senčni poti s Poloninimi in Julijinimi pogovori o porokah smo se sprehodili do cerkvice sv. Urbana s čudovitim razgledom, kjer je najprej kazalo, da tokrat nevihti res ne bomo ušli. Spet smo imeli srečo in našli leseno hišico, v kateri smo ostali suhi. Klanovci so vsi zagnani začeli pripravljat napitek za novo skavtsko ime, ki je imel vlogo sladice po kosilu in opravljenem izzivu. Iskreno sem jim bila primorana povedati svoje mnenje o njih in res upam, da mi niso zamerili in so si zapomnili vse povedane pozitivne lastnosti. Za opravljen izziv sem dobila čudovit spominek s izrezljanim skavtskim imenom. Med nevihto smo se kratkočasili s prepevanjem, izdelovanjem zapestnic, igranjem na ukulele in občudovanjem dvigovanja meglic. Nato smo se odpravili v Maribor in začeli z iskanjem prenočišča, kar je privedlo do še enega razumevajočega konflikta. Iz Lidla smo si priskrbeli potrebne sestavine za pripravo palačink in se na koncu odločili prositi salezijance za odstopitev kakšne zelene površine. Ti so nam ponudili prenočitev kar v mladinskem centru, kjer smo ob spremljavi kitar peli, igrali biljard in si uspeli speči palačinke. Po večerji smo v dvorani sladko zaspali.
Naslednje jutro smo spakirali in se odpravili proti železniški postaji, kjer nam je vlak le ustavil. Tudi tokrat smo kar dolgo pot do domačih tušev večinoma izkoristili za spanec. Moj prvi tabor mi bo ostal v zelo lepem spominu in bi se ga z veseljem še enkrat udeležila, če bi se le lahko.
Iskrena surikata
Za več slik klikni name