Zjutraj nas je zbudila budilka in hitro smo se odpravili na pot. Prva postojanka je bila pod blejskim gradom, kjer smo ob zajtrku občudovali jutranji razgled na jezero ter nato imeli še jutranjo telovadbo. Pot se je s preučevanjem nekaterih drevesnih vrst nadaljevala ob jezeru in skozi kraj Selo do manjše vzpetine nad njim. Zaradi prepočasne hoje, ki je bila posledica žu
ljavih nog, se nismo povzpeli do vrha hriba, saj nam drugače ne bi uspelo priti pravočasno nazaj. Ustavili smo se na pašniku pod kozolcem in tam imeli debato na temo uresničevanja naših sanj. Med njo se nam je pridružil še naš DA Iztok in z nami izvedel še debati o priseljencih ter o tem, kakšno hrano bi morali jesti pri skavtih. Tako smo naredili uvod v pripravo kosila, skupaj smo zakurili še ogenj, nato pa nas je Iztok zaradi drugih obveznosti moral zapustiti.
V 1,5 L vode smo pripravili kar 1 kg riža in se tako izognili precejanju vode. Za pet oseb je bila ta porcija kar dovolj, a ker nam je od malice ostala banana, smo na žerjavici pripravili še sladico. Vsi siti smo se nato odpravili nazaj proti domu, saj smo sestram obljubili, da jim bomo pomagali pri delu na vrtu. Skupaj smo pograbili listje, poravnali krtine in popravili vratca ter ograjo okrog vrta. Po dobro opravljenem delu so nas nune prijetno presenetile s palačinkami in čajem. Ostalo nam je še nekaj časa, ki so ga nekateri izkoristili za telefonske klice, drugi pa za poležavanje na blazinah. Nato smo pripravili »blejsko rolado« in jo namesto v hladilniku ohladili kar na okenski polici.
Po slaščičarskem podvigu sta nas obiskali pripravnica in sestra predstojnica. Skavti smo se jima predstavili in povedali nekaj o Srečkovem stegu, oni pa sta nam predstavili njihovo življenje v samostanu in kako sta sploh prišli tja. Spoznali smo, da živijo precej običajno, opravljajo vsakodnevna opravila, se družijo, izobražujejo, vozijo avte in načrtujejo delo za naprej. Živijo v skupnosti, kjer vsaka prispeva košček svojega znanja, poleg vsakodnevnih opravil pa pripravljajo še dogodke za mlade in za družine. V času našega obiska so bile v domu tudi sestre s celega sveta (iz Španije, Etiopije in še kje), ki so pripravljale skupni projekt. Sestri sta uporabljali zelo »močne« besede in čutilo se je, da govorita iz srca, posebno takrat, ko sta nam predali sporočilo, da je v življenju najpomembnejša sreča, pot do sreče pa je ljubezen, ki jo lahko udejanjamo prav povsod.
Po tem pogovoru smo se odpravili še na z lučkami osvetljen blejski grad in občudovali večerni razgled na otoček s cerkvico, nad katero je sijal orion. Ko smo prispeli v dom, smo utrujeni od mnogih doživetij takoj zaspali.
Naslednji dan smo spakirali še preostanek naših stvari, se poslovili od sester in se odpravili k nedeljski maši. Po njej si nismo mogli sposoditi čolniča, da bi veslali do otočka, zato smo se ob jezeru sprehodili do pomola, kjer smo poskusili »blejsko rolado« in se prepustili božanju sončnih žarkov. Poslušali smo občudujoče komentarje mimoidočih, ki so nas opazili. Približeval se je čas odhoda vlaka, zato smo poiskali železniško postajo in se zapeljali proti domu. Pot do Nove Gorice smo izkoristili za spanje. V Novi Gorici smo na vlak za Sežano čakali kar nekaj časa, zato je tam nekaterim uspelo skuhati kosilo, drugi pa smo se medtem kratkočasili z igranjem vislic. Domov smo prišli zadovoljni in polni novih vtisov iz še ene pustolovščine.
Monika