Kaj smo voditelji počeli in kako smo se imeli, si lahko ogledaš na posebni spletni strani tabora SREČAnje. Če te pa zanima, kako smo se imeli prav voditelji Srečkovega stega, preberi članek in naše vtise, ne pozabi pa tudi pokukati v galerijo.
SREČAnja na taboru voditeljev
"Zakaj ograjujete taborni prostor?" so nas vprašali sosedje. Bil je 7. avgust, prvi izmed petih dni, ko se nas je skoraj 500 skavtskih voditeljev zbralo in prvič srečalo na tabornem prostoru v Želodniku pri Domžalah. Razdeljeni smo bili v osem podtaborov, vsakemu je pripadal znaten prostor na pokošenem travniku ob potočku. Naloga prvega dne je bila postavitev šotorov in tabornih zgradb. Naš podtabor v zasedi stegov Ajdovščina Šturje 1, Ankaran 1, Bovec 1, Nova Gorica 1, Sežana 1, Škofije 1 in Tolmin 1, smo poimenovali 'Vstala Primorska'. Odločili smo se za ograjo iz vrvi, ozaljšano s smrekovimi vejicami in rampo, ki je simbolizirala mejni prehod Sečovlje. Naša druga posebnost (poleg netipično visoke sušice - strelovoda) je bila lično okrašena mizica za kuhanje kave s poslikavo kafetjere in napisom 'Štefana in Bertolin'. Vsako jutro in popoldne sta kafetjeri rigljali in ni čudno, da je k nam na kavo zavil celo predsednik države.
Drugi dan je bil namenjen sproščenim srečanjem. Na voljo je bilo igranje nogometa v ogromnih napihnjenih obročih, streljanje z barvnimi naboji, lokostrelstvo, 7-metrska gugalna vrv, orientacijski poligon, blatna kopel v pravem močvirju, spontano obmetavanje in masaža z blatom, itd. Za pravo vzdušje lunaparka je poskrbela stojnica s kokicami in sladkorno peno. Tekom celega tabora je bilo v prostem času obilo možnosti za športno udejstvovanje - tako v odbojki, kot v nogometu in roverčku. Večeri so nam minevali ob tabornem ognju, prepevanju pesmi in prijetnih klepetih. Čeprav se je na začetku zdelo, da imajo v sosednjih podtaborih 'boljši žur', se je stanje tekom tedna popravilo. Zadnji večer smo se igrali veliko hudomušnih igric, nakar so se nam sredi noči pridružili sosedi. Tedaj je bila dokončno premoščena zamera zaradi žičnate ograje. "Fantje, zadnja noč je. Še zadnja priložnost.", se je glasilo povabilo na predavanje 'Stric Justi svetuje', na katerem je samooklicani govornik opogumil dobrih sto slušateljev, naj se ne bojijo priznati kakšni skavtinji, da jim je všeč. Zaupni viri pričajo, da je bil ta večer za nekatere res začetek skupne poti - seveda v duhu skavtskih vrednot čistosti, odkritosrčnosti in požrtvovalnosti. Tako se je izpolnila tudi kitica, ki pravi 'kakšno skavtko v srčka zadet'.
Organizatorji so nam omogočili srečanja z mnogimi gosti. Kdo si ne bi želel kaj novega izvedeti od slavnega vlogerja, svetovalke za dober spanec, snovalcev novega skavtskega kroja, poznavalcev zdrave prehrane, ekipe zadolžene za gradnjo nove skavtske hiše, teologa, ki pozna papeževo okrožnico o skrbi za skupni dom, spretnih skavtov, ki te naučijo postaviti tako velik šotor iz dveh ponjav, da lahko pod njim prespi cel steg? Naštel sem le nekatere izmed delavnic, kajti ponujena nam je bila širna paleta predavanj. Včasih je bila izbira prosta, včasih je žreb določil, kdo gre kam. Veliko predavanj je bilo namenjenih tudi boljšemu razumevanju otrok s posebnimi potrebami.
Za srečanje z Bogom in umiritev, je na taboru bil prihranjen poseben prostor - gozdna kapela. To je bil manjši gozdiček sredi travnika. Med debli se je na vrvicah razprostiral viseč oltar. Po duhovnikovih besedah na eni izmed vsakodnevnih svetih maš, je bil ta oltar središče vsega tabora. Tu se je predzadnji večer odvijala slavilna molitev, že v mraku s prižganimi svečkami. Komaj da je bilo prostora za vse udeležence. V soboto in nedeljo sta bili sveti maši še posebej doživeti, saj smo se jih udeležili vsi voditelji. Oblečeni v skavtske kroje smo izgledali kot oranžno morje.
Ostalo nam je še srečanje po skavtskih vejah, kjer smo se srečali s svojimi državnimi vodstvi. V zadnjih dveh dneh smo imeli obilo časa za načrtovanje s svojimi sovoditelji. Ponosno smo ugotovili naše močne točke: da smo zavzeti, se trudimo za program in se dobro razumemo med sabo. Pogumno smo se soočili z našimi skrbmi, predvsem tistimi, kdo bo nasledil voditelje v odhajanju.
Sreča je SREČAnje! Prav ste uganili, tema celotnega tabora je bilo SREČAnje, napisano tako, da je očitno, da v srečanju tiči SREČA. Dva dneva pred prihodom na taborni prostor je bilo pet voditeljev iz stega Sežana 1 poslanih na služenje v Portorož. Udeležili smo se poletnega programa Zveze Sožitje, ki je organiziral letovanje za odrasle z motnjami v duševnem razvoju. Spremljali smo jih pri njihovem kopanju. Na obali smo zanje pripravili kakšen zanimiv skupinski ples ali igro v krogu. Po navdušenju sodeč so bili veseli naše družbe. Obogateni z izkušnjo smo se odpravili proti tabornem prostoru, kjer je zazvenel prva izmed glasnih 'voga' klicev, potem pa že veste, kaj se je dogajalo. Popotnico tabora, SREČO, sedaj prinašamo v svoje domače kraje in stege in se že veselimo srečanja z otroki. :)
Jakob, nadobudni polh
Naša osebna doživetja, vtisi ...
Najbolj mi v spominu ostaja ogenj, Štefana in Bertolin (beri kava), blatna kopel, visoka gugalnica, voga, tolmun in gugalnica ljubezni, budnica, masaže, hoja in tek po travi, spanje zunaj, meddrevesna kapela, morje oranžne barve pri skupni sveti maši, predavanje strica Justija in družabni večer, ki mu je sledil. V veselje mi je bilo tudi opazovati, da smo tekom tabora postali povezani v našem podtaboru. Jakob
Sreča je imeti skavtsko družino! Šele na takih dogodkih zares doživiš, kaj pomeni, da smo si skavti bratje in sestre. Tudi če se še nikoli nismo videli, se je med nami takoj vzpostavil pristen odnos zaupanja in bližine: skupaj smo se smejali in pritoževali, kovali prijateljstva in načrte, si izmenjevali dobre in slabe izkušnje. Tako je, če je skupaj 500 mladih src, ki si prizadeva za isto, ki skupaj zre v isto smer, ki jim je mar za sočloveka. Neopisljiv občutek pripadanja nečemu večjemu daje dodaten smisel temu, kar počnemo celo leto v našem stegu, v naših vejah. V takem okolju tudi ne veljajo normalni zakoni časa. Dnevi so se zlili skupaj v neločljivo celoto dogodkov, pogovorov in doživetij in vsako ugotavljanje 'kateri dan smo že to počeli?' je neuspešno. Na zunaj smo ob prihodu in odhodu izgledali enako, vendar se je v nas nekaj spremenilo. Domov smo odšli drugačni: srečnejši! Eva
Nekje sem prebrala, da moramo v življenju upoštevati, da ni sreča tista, ki nas naredi hvaležne, ampak hvaležnost tista, ki nas naredi srečne. In to sem občutila na SREČAnju, taboru vseh Slovenskih skavtskih voditeljev. Res je bilo lepo v družbi čudovitih ljudi, ki se trudijo delati svet lepši in mlajši generacijam predajajo to, kar so dobili in se jih trudijo vzgajati v dobre in odgovorne državljane. Najbolj so se mi vtisnili v spomin trenutki, ko smo skupaj lahko prebujali otroka v sebi in smo se plazili po blatu, hodili po vrvi, se spuščali z visoke skakalnice, se vozili s škripcem, drug drugega vodili po labirintu, se igrali razne preproste igre in veselo tekali naokrog bosih nog. Ker pa mi je petje že od nekdaj ljubo, sem se imela res najlepše, ko smo zvečer skupaj prepevali objeti ob ognju. Hvaležna in srečna sem, da sem se lahko udeležila tega tabora in srečala toliko nasmejanih srečnih mladih skavtov. Marjetka
Lahko rečem, da je tabor voditeljev bil zame res lepa in nepozabna izkušnja. Ko na enem mestu vidiš toliko energičnih, nasmejanih, dobrovoljnih in norih voditeljev vidiš, kako lepo je skavtstvo, kako veliko pripadnost čutis do te velike skavtske družine, koliko različnih, a hkrati podobnih nas je, ki stremimo k podobnim ciljem: spreminjati svet na boljše, "našim otrokom" popestriti odraščanje, jih naučiti 1001 stvar za življenje, jih vzgajali v srečne, pristne in odgovorne osebe. Lepo je, ko voditelj za en teden prepusti vodenje drugim in popolnoma uživa in se prepušča presenečenjem, ki jih na taboru ni manjkalo. Od skrivnostnega paketa in odhoda na morje do raznih delavnic, skavtskega lunaparka, petja in plesa ob ognju, molitve, druženja ... Poleg tega, da smo srečali veliko skavtov iz drugih stegov, ne smem pozabiti tudi na našo sežansko družinico- Srečkote, s katero smo preživeli kar nekaj čudovitih trenutkov! Že Baden Powell je rekel: "Sreča je rezultat dejavnega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi." In to smo na SREČAnju počeli. Bili srečni in to srečo delili. Voditelji, hvala vam za vse! Zdaj pa z nabitim ruzakom spoznanj, idej, motivacije in spominov v prihajajoče skavtsko leto! :) Polona
Vsi smo že nestrpno pričakovali, da se na tabor voditeljev bomo podali. Skrivni paket smo dobili in ga hitro odprli. Majice smo obleki in hitro na vlak za Koper tekli. V Divači je Jakob ugotovil, da svoj telefon je izgubil. Ko smo v Koper prispeli smo vsak en hamburger Lars&Sven pojeli. Nato smo z avtobusom v Portorož odšli, kjer smo dva dni služili. Tam smo se z društvom Sožitje srečali ter povedali kdo smo in se predstavili. Malo smo se z njimi igrali, telovadili, se hecali, pa tudi plavali in se zabavali. Naslednji dan smo proti Ljubljani odpotovali, kjer smo v študentskem domu spali. Zjutraj smo se kregali, kako v Želodnik bomo prišli ter prvi avtobus zanalašč zamudili, da ne bi preveč hodili. To vam bomo lahko še obrazložili. Ko smo na taborni prostor prišli smo šotor postavili. Čez teden počeli veliko smo stvari. Peli smo, kurili, jedli, hodili, se vozili, imeli razne delavnice, na katerih smo kaj zanimivega izvedeli in se kaj novega naučili. Taborne zgradbe smo postavili in tudi med sabo tekmovali, drugi pa navijali. Eva nas je "komandirala", Marjetka pa je žal (zaradi poroke) prej odšla. Bila je zelo žalostna. Rekla nam je: "Zelo vas bom pogrešala" -hec. Ker se Skavti trudimo za zdravo življenje, smo za malico jedli papriko, kumarice in korenje. Kljub trudu za zdravje, Jerneja (jaz) proti koncu drisko dobi, a kmalu potem domov smo srečni odšli. Prav vsi, še posebej pa Polona, smo po taboru srečni postali, zdaj to srečo še vam bomo predali. Saj SREČAnja vsak teden bomo imeli in prav zato k skavtom vsi boste hoteli. Jerneja
#srečanje2019 #SREČAjeSREČAnje #ševednonostalgični #najlepšispomini #najboljšiSKVO #nostalgijaostaja #srečanje2019 #meninibiloničslabo #vstalaPrimorska