Ko smo šele začeli hoditi, smo dobili občutek, da smo se izgubili, vendar se nismo. Hoja je bila že na začetku zahtevna, ker je bilo veliko hribov in dolin. Prvo kosilo smo imeli ob cerkvi na hribu, s katerega smo imeli lep razgled nad Sevnico. Čeprav hrana ni bila kaj preveč fina, se je videlo, da so se potrudili. Nato smo odkorakali naprej, pot pa se ni prav nič polepšala, ampak se je poslabšala. Hodili smo cel dan in nato smo končno zagledali naše prenočišče, ki je bilo blizu cerkvice na neki planoti. Bolj kot smo se ji bližali, dlje se mi je zdelo, da je. Ko smo prispeli, je bilo že pozno, vsi smo bili utrujeni in siti hoje in to je privedlo do manjših prepirov. Najprej smo se kregali, kaj bomo jedli in kako bomo to skuhali, naš vodja nam je ukazal, da bomo kuhali po tradicionalnem načinu uporabe, kar pomeni, da je treba nabrat les, da lahko zakurimo, čeprav smo imeli s sabo gorilnike na plin. Druga težava je bila, ko sem se jaz skregal z Andrejem, da bom spal v šotoru, ki sem ga prinesel s sabo. Čeprav na začetku ni dovolil, si je premislil in sem ga lahko uporabil. Tako je bil en dan hoje za nami.
Drugi dan se je začel tako, da smo pospravili in pojedli zajtrk ter se odpravili naprej. Hoja je bila na začetku zelo zahtevna, ker smo hodili samo v hrib in noge so nas bolele že po eni uri. Vmes smo imeli počitek. Ko smo prispeli do vrha, nas je že čakala dolga pot v dolino. Ker je padal dež oziroma ker je zlivalo, smo se oblekli v pelerine in nadaljevali našo pot. Ta dan je bil najbolj zahteven, ker smo bili vsi mokri. Ko smo se ustavili pod avtobusno hišico in pojedli zelo okusne testenine z tuno, smo si privoščili kratek počitek. Nato smo nadaljevali pot in prispeli do Laškega, kjer je bil isti dan tudi Praznik piva in cvetja. Ker smo bili vsi utrujeni, sem se spet skregal z našo vodjo. Ko smo pojedli na griču nad Laškim in se preoblekli po deževnem dnevu, so se skoraj vsi odpravili na praznik, vendar sva jaz in Dominik ostala v šotorih, ker se nama ni dalo.
Tretji dan se je začel kar lepo, ker je bilo jasno in pot je bila večinoma bolj ravna. Hodili smo kar nekaj časa, a smo le prispeli do cilja oziroma smo se ustavili pred Celjem, kjer smo pojedli in se pogovorili, koliko časa bomo prosti. Po kosilu smo dokončali pot in prispeli v Celje, kjer smo jaz, Luka in Dominik šli v McDonald’s in se najedli prave hrane. Nato je končno napočil čas, da se odpravimo domov. Pot je bila spet dolga, a smo le prišli spet na začetek in se poslovili.
Moje mnenje o tem tridnevnem potovanju je takšno: čeprav ne želim več biti skavt oziroma se mi ne da, je bila pot lepa, čeprav dolga, ker je bila prava družba. Najprej nisem nameraval iti in sem si domišljal, da je brez veze, a sem se motil. Dokler ne poskusiš, ne moreš vedeti in čeprav je to bilo moje prvo in hkrati zadnje potovanje, sem vesel, da sem se tako odločil.
Pogumni delfin
Fotogalerija: Potovalni tabor od Sevnice do Celja