Prva stran Kdo smo Povezave

Predstavitev sežanskih skavtov

Skavtsko gibanje je ustanovil Robert Baden-Powell, ki ga skavti po vsem svetu imenujemo B.P. (»Bi-Pi«) Prvi skavtski tabor je priredil leta 1907, že leta 1913 pa so skavti prvič prišli na ozemlje današnje Slovenije. Žal je njihovo delovanje onemogočila vojna in uradni začetek delovanja je moral počakati do leta 1922. Med drugo svetovno vojno so bili skavti prepovedani, po vojni pa je Jugoslavija ustanovila tabornike, ki so delovali bolj v duhu takratne oblasti. Skavti so bili v Sloveniji ponovno ustanovljeni leta 1990. (Več o zgodovini skavtov: klikni tukaj)

Pri nas se skavti iz različnih krajev ločijo med sabo po ovratnih rutkah (ovratnicah). Ovratnica je zapuščina skavtov starih časov, nosili so jo srčni pionirji, prerijski kavboji in prvi naseljenci Divjega zahoda, da jim je ščitila vrat pred ostrim kontinentalnim vetrom. Ustanovitelj je predpisal, naj se nosi kot dokaz skavtstva.

 Robert Baden-Powell (B.P.)
Naša rutka Osnovna barva naše - sežanske - rutke je siva, simbolizira pa kamen, ki ga na Krasu ne manjka.

Vinsko rdeča obroba simbolizira kraško zemljo, ki je je bistveno manj kot kamenja. Je pa tudi simbol terana, ki ga kraški kmet na tej trdi zemlji že desetletja prideluje in je poleg tega tudi osnovna barva sežanskega grba.

Modra obroba pa simbolizira brinove jagode.

Barve naše rutke lahko (kot vidiš) občuduješ tudi na naši spletni strani.

Volčič ali volkuljica (najmlajši v ZSKSS) nosi rutko brez obrobe - samo sivo. Novo rutko dobi ob prestopu v četo (na obljubah) in ta rutka ga potlej spremlja skozi celo življenje, z njo brede po nevarnostih in se veseli na skavtskih zabavah. Rutka je takorekoč osnovni del skavtske uniforme, ki jo je treba nositi na vsaki skavtski aktivnosti. Nekateri pozabljiveži, ki na srečanje pridejo brez rutke: »Skavt si tudi brez rutke«, češ skavt se mora v civilu obnašati enako primerno. Vendar pa je rutka ponos vsakega skavta, nekakšen razpoznavni znak, po katerem se ločujejo skavti različnih območij in celo držav.

Na prsih spnemo oba konca rutke z najrazličnejšimi obročki in drugim okrasjem, o čemer bi lahko napisali debele knjige, ne da bi snov kaj prida izčrpali. Pravi skavt si domiselne obročke izrezlja oziroma napravi sam, bodisi iz lesa, usnja, gline, kamna, lubja, gume, vrvic, blaga, kovine ali papirja.

Na Slovenskem velja nepisano pravilo, da se obenem nosi še skavtski rožni venček s križcem ali brez in kljukico (v primarni rabi je sicer namenjena obešanju perila), z vžganim skavtskim imenom. Vsi člani svetovne skavtske bratovščine se namreč tikajo, ne glede na razlike v starosti in činu. Glede na to kakopak ni težko doumeti, kako priročno je lahko na rutici pripeto ime. Problemi nastanejo le, kadar si do ušes zaljubljena skavt in skavtinja iz naklonjenosti izmenjata to dragocenost...

Kljukice in druge izvirne okraske za rutke, na katere napišejo datum in naziv dogodka, izdajajo pri nas tudi organizatorji večjih skavtskih srečanj (npr. oktobra na 'joti'), vendar takšna darilca niso primerna za trajno nošenje.

Vse slovenske skavtske rutke najdeš tukajle!